Ajdin kotliček

posejem razmisleke 

odplavljenih ogorkov

se razčetverjena  

pogrezam  v polnost pregreh

sesedam  v mulju 

zloščenih podočnjakov

gnetem zamaščene spomine

precejam možganovino

požiram ostanke premetanosti  

gola se zlevim

odrastem v rastlinjaku

prilepljena na vroče steklo 

zlezem v pestič

piskam skozi nozdrvi
prepotena te vabim v utečeni nemir
razgaljena ječim
pod koščki odtrganih skupkov

sem smetiščarica v razcapanih oblačilih
s sijočo gladko kožo

vonjaš me v dotiku razpokanih misli

potopim se v temo
svetlim z drobnimi lučkami
na zamreženih vekah
diham skozi pore zarjavele kože
brezbarvna sem
kot bledica človeške ribice
s tipalkami gosenice
obuta v hrepenenje
priplezam na plan
odprem oči
svetloba me rani
zvijem se v kokon
in čakam da me segreje
vonj tvoje sape

Laž se duši v lastnem soku, zaduši pa v servirani resničnosti.

Bolje moker pes v naročju kot fajhten dedec v postelji.