Na njene zlepljene veke
je kapljala svetloba
objeta z drobcenimi dlanmi
raztegnjena preko zatemnjenega molka
ni se zavedala svoje
zamolkle objestnosti parajočih
dvomov ujetih v predanosti
njegovi senci
ulovila se je na steno in s tankimi
prsti iskala vdolbino kamor bi skrila
svoje oči
obstala je na robu popoldneva
in stegovala roke k zaobljeni svetlobi teme.
Zagrnila jo je tišina.
Na moje trepalnice si položil kristalčke,
katere sva s poslinjenimi prsti pobirala s tal,
ko sva se razbila v ogledalu.
(Režalo se nama je s kislim nasmehom klovna,
ki je klavrno zaključil svojo kariero v naslednji
predstavi).
Počutila sem se kot iztrošena baterija v svetilki,
čeprav si mi zatrjeval, da žarčim kot kresnička,
ko si njeno mehko telesce položil na mojo dlan.
Ranil si blazinice prstov, ko si hitel pobirati
drobce in jih polagal na moje trepalnice.
Utripnila sem enkrat, dvakrat, drobci so se zarezali v
anemične sanje in moje kričanje je preglasilo tvoje.
Plazim se med raztreščeninami.
Oči strmijo
skozi bisere
na vejah dreves.
Misel tiktaka.
Čas se srebrni.
Obnemim v kriku
(odsevam prilepljenost na okensko steklo)
ko tvoji koraki hitijo po poti,
posuti z odmrlimi krili ptic
z vonjem uvenelih vrtnic
rešetkasto si zmaličim obraz
ko vstopaš v mojo kletko
ugledaš marioneto s povoščenim obrazom
in praznimi zenicami
pričakovanje se ti sesuje v prašnate delce,
ki jih pometeš z enim zamahom dlani
(nič več ne diši po kapljicah parfuma, ki si
ga posnifal v svoje nosnice, ko sem se lišpala
zate in se slačila v soju veščinega plesa)
Ponujene puzlle odvržeš v smetnjak.
In spet
Ko tvoji koraki hitijo po poti …
Nisva nič več.
se lepim
na neslišne vzorce
zmuzljive povrhnjice
zagozdim se v stavnici
zmorem – ne zmorem
te odluščiti
poskušam izkričati spomine
(zven izžete podoknice)
pripete v krču
na zmrcvarjeno lupino naju.
da se odmaknem od svetov
vdelanih v poslikane trepljaje
razbrazdanih dlani
zglajeni so bili v robove grčavih sten
zapletem se v netopirjeve iztrebke
stegnjenih rok lovim ročaj glinenega vrča
hlastno pijem pajčevino tvojega obraza
odtrgam se od krempljev prikazni
minem v nočnem kriku
Ne bom te budila
v rojevanju jutra
osame zaledenelih sledi
izgubila se bom
v sanjavih kodrih
razbrazdanega večera
(navijal si jih s prefinjeno
gibčnostjo prstov)
ko so izginile samotne poti
(ni jih še prehodil tvoj korak)
ostale so le
zdrobljene sanje
stkane v poroznem telesu
neznanke hripavega glasu
nedolžnega pogleda
umirjene krave
v hipnem razpoloženju
tresavega zvoka krika
bolijo srhljivi obeliski
na zbledelem parketu
tvojih pološčenih čevljev
ne znam več oditi
oklepam se rjovečega
stiska medenih besed.
Skrila sem se v nedrje neskončnosti
kot drobcena bilka utripajočih pulzov,
olesenela v nepovezanih snopih,
zavržena na stranskem tiru smrdljivega vagona.
Pobiram lupine razdišanih sanj
in se plazim po gošči obljub,
stkanih v najfinejšem jeziku,
ostarim v žametnem stiku večera.
Nočem cirkuške predstave -
ugasnem barvne reflektorje,
umrem v dišavnicah mojstra kuhinje.
podeseterila jutra
prisesana na moje ustnice
ukradene dihe pljuč
potne razpoke vrhunca
zlepljene zalize delcev sape
zarisnine na loku hrbtenice
hlastanje poslednjih krčev migljaja
postajava mednožje kometov
