Pretrgana
Obnemim v kriku
(odsevam prilepljenost na okensko steklo)
ko tvoji koraki hitijo po poti,
posuti z odmrlimi krili ptic
z vonjem uvenelih vrtnic
rešetkasto si zmaličim obraz
ko vstopaš v mojo kletko
ugledaš marioneto s povoščenim obrazom
in praznimi zenicami
pričakovanje se ti sesuje v prašnate delce,
ki jih pometeš z enim zamahom dlani
(nič več ne diši po kapljicah parfuma, ki si
ga posnifal v svoje nosnice, ko sem se lišpala
zate in se slačila v soju veščinega plesa)
Ponujene puzlle odvržeš v smetnjak.
In spet
Ko tvoji koraki hitijo po poti …
Nisva nič več.
10.03.2013 ob 14:11
Uau! kakšna slika nastane iz tvojih besed. in nato ni več nič ……..
10.03.2013 ob 14:28
Hvala za komentar. Ja, trenutek, ki pretrga tudi tisti sva, čeprav je to lahko le za hip, kaj hitro se nisva preobrazi in prinese več:).